Kras pozimi

¸

TIHOZITJE I

¸

Sla sva obiskat tisino.

¸

Samo malo sva se oddaljila

vsak od sebe

in zabredla z roko v roki

med visoke trave

ugaslega poletja.

¸

“Kako je Kras zdaj velik,”

si veselo zaplesala

in zarisala okoli naju

razmetano obzorje nizkih gricev,

“in ti, kako si majhen

v tej tisini,”

si se zasmejala

z glasom lastovke nad nama.

                              Ciril Zlobec

¸

(Slikce so zal zelo zlabe, nimam mirne roke)

Vegetarijanci smo rasisti?!

Slika sneta s tukaj

Po dolgem casu sem bila spet delezna na zacetku obetajoce debate, ki pa se je nepricakovano razvila v tako smer, da sem bila nazadnje obtozena, da sem rasistka, ker jem rastline, zivali pa ne.

Zdaj sem vegetarijanka ze toliko casa, da mi je postalo to samoumevno (v smislu, da ne vsiljujem ljudem svojega prepricanja ali da bi bilo vegetarijanstvo dnevna tema mojih pogovorov). In ne strinjam se z vegetarijanci, ki prepricujejo ljudi, naj prenehajo jesti meso. Pravzaprav se sama nikoli nisem oznacila za vegetarijanko, ker pod to besedo vsak razume nekaj drugega; pac vedno sem rekla samo, da ne jem mesa (in seveda rib). Se mi pa vedno znova dogaja (kot vsem, ki ne jedo tega ali onega), da me ljudje spasujejo, zakaj. Ko povem razloge (v mojem primeru iz socutja do zivali in nestrinjanja z mesno industrijo), se ali pogovor ustavi ali zacne problem.

Zadnji pogovor, ki smo ga imeli v nedeljo v domu, je potekal po ustaljeni sabloni. Vsaj zame, ker sem ze vajena takih pogovorov. Eleni pa je bila cisto v ognju, kar je pripeljalo do v prvem odstavku napisane obtozbe. To pa je pravzaprav zalostno in ironicno, ce pomislim, da smo vsi v EVS programu, ki spodbuja strpnost in miroljubje.

Tako da je moje mnenje, da je najvecja umetnost imeti svoje prepricanje, ziveti z njim in s tem ne moriti drugih. In tu ne gre le za vegetarijanstvo, pac pa seveda tudi vse vere tega sveta in se kaj. Zal pa se prevec ljudi misli, da so tista nacela, po katerih sami zivijo, najboljsa in najbolj prava.

Nikoli ne bo mogoce doreci, kaj je prav in kaj ne, ker je svet prevec povezan in soodvisen. Varianta je ziveti kot Elin, ki noce imeti nobenih trdnih prepricanj, ker ne more biti 100% prepricana, da so resnicna, kar pa, kot je sama rekla, jo privede do tega, da ni vec prepricana v sebe. In pravzaprav, zakaj bi clovek moral biti preprican v sebe?

Danes berem

Slika sneta s tukaj

oz. sem koncno prebrala Andricev Most na Drini. Knjiga se sicer hitro bere, vseeno pa je pri meni potrebovala svoj, skoraj enoletni cas. Slog pisanja me nekako spominja na Hemingwaya, ceprav je pri slednjem pisanje znacilno enostavno, medtem ko gre pri Andricu resnicno za pripovedovanje. Podobno je tudi z rabo besednih zvez – glede na mojo strast izpisovanja raznih zapletenih poosebitev in podobnega ni bilo tukaj skoraj nic, kar bi lahko izpisala. Vseeno pa se skozi vrstice vcasih zacuti “ozadje”

Avtor v romanu zajema precej dolgo casovno obdobje (glede na stevilo strani, ki jih roman obsega), vseeno pa zgodbo brez vecjih casovnih lukenj pripelje do 20. stoletja. Most pa, kakor v realnosti povezuje dva bregova reke Drine, skozi celoten roman predstavlja ogrodje, na katerem se spletajo zgodbe vascanov. Te pisatelj opisuje realisticno oziroma, bolje receno, naturalisticno; prikazane so osnovne bioloske potrebe ljudi, ki jih pravzaprav pozna vsak posameznik v sebi, Andric pa jih opise “brez dlake na jeziku.”

Zivljenje je tako, kot je, in bioloske potrebe so vedno prve. In zivljenje se ponavlja, ljudje so razlicni, vendar pa jih enako okolje, v katerem bivajo, vsakic znova potegne v isti svet, skozi katerega so se poskusali pretolci ze njihovi ocetje in dedje. Okolje spreminja osebnosti, kot na primer “rdecelicne, zivahne ucence v molcece, bledicne in nabuhle, toda spretne, varcne in dolgoletne pomocnike” v trgovinici gazde Santa; tu se spet kaze realizem v Andricevem romanu.

Poleg rahlega naturalizma pa roman nima prave, za roman znacilne strukture. Gre za nizanje zgodb, ki pa so hitro pozabljene, in osrednji “junak” je most; ta ostaja (skoraj) enak skozi stiri stoletja ob vedno novih zgodbah. In roman pravzaprav ni roman, ampak kronika.

Zal mi je, da nas gimnazijski program pri slovenscini ni vseboval ne Andrica ne Hemingwaya. Tako se pa sama matram:)

Mah, ko vsaj moje razlage knjig ne bi tako hitro postale tako klavrne:/

Je pa tudi res, da ne berem vec toliko kot vcasih. Zal ima dan samo 24 ur.

Ampak se ne dam, danes zacenjam (ponovno) s Hadrijanovimi spomini. Knjiga je super, vredna 2. branja. Wikipedija  za info.

Praznik

Danes je tudi moj praznik, namrec 5. december je svetovni dan prostovoljstva. Torej, vsi prostovoljci, imejte en res lep dan!

Prostovoljstvo globoko podpiram, zal pa se seveda rado dogaja, da prihaja do izkoriscanja tistih, ki ponujajo pomoc. Ta dan naj bo torej tako poklon ljudem, ki ze pomagajo in jim je filantropija zivljenjsko nacelo, kot tudi spodbuda drugim, da vsaj na ta dan storijo nekaj za druge. Razlog za to je, ce ne drugega, da se clovek po tem pocuti bolje, to lahko garantiram.

Torej, eno clovekoljubno dejanje za en nasmeh vec na svetu.

Pa se nekaj linkov:

Slovensko prostovoljstvo

Slovenska filantropija

Voluntariat 

Poljubcki, pozdravcki

Tale post se mi zdi zelo zanimiv:

French Kissing Map

se posebno, ker se v zadnjem casu srecujem z ljudmi, ki prihajajo iz drzav z zelo razlicnim kulturnim ozadjem.

Slovenci smo ravno tako hladni kot Avstrijci ali Nemci – pozdravljanje s stiskom roke ali pozdravom “Zdravo” oz. “Zivjo”

S pozdravljanjem s poljubcki na lice sem se pravzaprav soocila sele lansko leto na Portugalskem, ko so se vsi smejali moji reakciji, ko me je Joao hotel pozdraviti, jaz pa sem se spontano umaknila.

Zdaj mi je to ze povsem normalno, se vedno pa se s poljubcki pozdravljamo le s tistimi, ki to navado poznajo v svojih drzavah – torej predvsem z ljudmi z Mediterana (Spanija, Italija, Ciper). Njihovo pozdravljanje mi je bolj vsec, ceprav je malo tezavno, ko se poslavlja 20 ljudi naenkrat in morejo vsi vse polupckat.

Sicer se bo najbrz tudi pri nas pocasi zacela uveljavljati ta navada, bo pa potrebno se kar nekaj casa, da bo zraven tudi pristnost, ki jo premorejo ljudje z mediteranskim temperamentom.