Danes berem
11 december, 2007
Slika sneta s tukaj
oz. sem koncno prebrala Andricev Most na Drini. Knjiga se sicer hitro bere, vseeno pa je pri meni potrebovala svoj, skoraj enoletni cas. Slog pisanja me nekako spominja na Hemingwaya, ceprav je pri slednjem pisanje znacilno enostavno, medtem ko gre pri Andricu resnicno za pripovedovanje. Podobno je tudi z rabo besednih zvez – glede na mojo strast izpisovanja raznih zapletenih poosebitev in podobnega ni bilo tukaj skoraj nic, kar bi lahko izpisala. Vseeno pa se skozi vrstice vcasih zacuti “ozadje”
Avtor v romanu zajema precej dolgo casovno obdobje (glede na stevilo strani, ki jih roman obsega), vseeno pa zgodbo brez vecjih casovnih lukenj pripelje do 20. stoletja. Most pa, kakor v realnosti povezuje dva bregova reke Drine, skozi celoten roman predstavlja ogrodje, na katerem se spletajo zgodbe vascanov. Te pisatelj opisuje realisticno oziroma, bolje receno, naturalisticno; prikazane so osnovne bioloske potrebe ljudi, ki jih pravzaprav pozna vsak posameznik v sebi, Andric pa jih opise “brez dlake na jeziku.”
Zivljenje je tako, kot je, in bioloske potrebe so vedno prve. In zivljenje se ponavlja, ljudje so razlicni, vendar pa jih enako okolje, v katerem bivajo, vsakic znova potegne v isti svet, skozi katerega so se poskusali pretolci ze njihovi ocetje in dedje. Okolje spreminja osebnosti, kot na primer “rdecelicne, zivahne ucence v molcece, bledicne in nabuhle, toda spretne, varcne in dolgoletne pomocnike” v trgovinici gazde Santa; tu se spet kaze realizem v Andricevem romanu.
Poleg rahlega naturalizma pa roman nima prave, za roman znacilne strukture. Gre za nizanje zgodb, ki pa so hitro pozabljene, in osrednji “junak” je most; ta ostaja (skoraj) enak skozi stiri stoletja ob vedno novih zgodbah. In roman pravzaprav ni roman, ampak kronika.
Zal mi je, da nas gimnazijski program pri slovenscini ni vseboval ne Andrica ne Hemingwaya. Tako se pa sama matram:)
Mah, ko vsaj moje razlage knjig ne bi tako hitro postale tako klavrne:/
Je pa tudi res, da ne berem vec toliko kot vcasih. Zal ima dan samo 24 ur.
Ampak se ne dam, danes zacenjam (ponovno) s Hadrijanovimi spomini. Knjiga je super, vredna 2. branja. Wikipedija za info.
