Vsi uspesni, vsi dolgocasni

Razmisljam, da je danes postala uspesnost tako vsakdanja, da je ze dolgocasna. Resno! Vse manj je ljudi, ki bi totalno zavozili to ali ono stvar, posledicno nimajo tisti, ki takim ljudem navadno pomagajo, nic za delati. Ze ce pomislim na mnozico socialnih delavcev, ki opravljajo te naloge, kaj sele vseh ostalih v tem kolesju pomagacev!

Dandanes ni vec tezko uspeti. S pridnostjo v soli in kasneje v sluzbi, z optimizmom in z nekaj komunikacijskimi sposobnostmi se clovek lahko prebije povsod. V blagostanju druzbe, v kakrsni trenutno zivimo, je to mogoce z resnicno ne prehudimi napori.

Uspesnost ni vec zabavna. Kadar poslusam o uspehih tega ali onega, ob tem ne obcutim nobenega obcudovanja ali veselja, se zavisti ne. Samo kimam in se dolgocasim. Ce je uspeh zagotovljen ali vsaj pricakovan, ni vec vznemirjenja.

Bojim se, da to vodi navzdol. Ko ni vec izzivov, kaj drugega cloveku preostane, kot pripraviti svet do tega, da na novo postavi vrednote in s tem tudi nove izzive. Sigurna sem, da spremembe bodo. Velike, pa zalostne.

Druge moznosti ne vidim. Cloveku je dolgcas najhujse obcutje. Ker prinasa praznino. Zato bomo raje trpeli, in zaceli znova, in dosegali nove cilje. Svet, ki smo ga zakomplicirali, bo postal znova enostaven, in kompliciranje se bo zacelo znova.

Le kaj se bo takrat dogajalo v Afriki?