Vrtna soseska

Razni ‘Soncni doli’, ‘Gaji v  zelenem’, ‘Zeleni biseri’ itd. se ne dogajajo samo pri nas. V Edinburghu je trenutno najbolj razvpiti primer “Edinburgh’s Garden District“. Menim sicer, da je ne enacim prav upraviceno s prej omenjenimi. Garden District – stanovanjska soseska, katere gradnja je nacrtovana na zelenem pasu mesta in ki trenutno dviguje precej prahu med Edinburzani, tako med strokovnjaki kot med splosno javnostjo, je namrec precej bolj obsezen projekt.

Ozemlje v lasti druzbe Murray Estates se razteza na zahodnem delu mesta na povrsini 750 hektarjev. Na tem ozemlju naj bi se v prihodnjih 20ih letih zgradila nova stanovanjska soseska, ki jo (seveda) oglasujejo kot trajnostno in druzinam prijazno.

Vceraj sem se udelezila sklepne predstavitve rezultatov delavnice, ki je potekala od 28. oktobra in ki je bila odprta za vse, ki jih projekt zanima. Delavnica oz. ‘charrette’ je potekala pod vodstvom ameriskih sodelavcev. Charrette je pri Americanih zelo popularna metoda ucinkovitega in hitrega zbiranja informacij, izmenjave mnenj in idej med sodelujocimi. Z metodo sem se prvic seznanila v ZDA in moram reci, da se mi zdi res ucinkovita, ceprav hkrati zelo utrujajoca. Princip charrette je, da se v kratkem casovnem obdobju (v enem, vcasih dveh tednih) vsi sodelujoci lotijo dodeljene naloge celostno, potek dela pa je nekako tak (po lastni izkusnji): zbiranje idej z brainstormingom > grobe skice, analize, prvi osnutki – vec variant > vmesna predstavitev > popravki glede na komentarje, izrisovanje > vmesna predstavitev > spet popravki, finaliziranje > koncna predstavitev.

Edinburska charrette je bila zaradi narave projekta (ogromnega obmocja!) razdeljena na tematske delavnice, na katere so bili vabljeni vsi. Koncna predstavitev je opravil American. Jaz sem nekako vpadla v vso zadevo in sem sele kasneje ugotovila, da je bil predstavitelj Andreas Duany (ki je btw soustanovitelj CNU-ja (Kongresa za Novi urbanizem – nisem vedela, shame on me)). Moram reci, da se je se enkrat potrdilo, da se Americani res znajo prodati. Ker, cetudi je marsikdo v dvorani prej imel pomisleke glede predstavljenega, je ob koncu predstaviteve dvorana ploskala. Ce pogledamo iz zelo crnega kota, so lokalna javnost, stroka in drugi ploskali investitorju, ki zeli zgraditi stanovanjsko sosesko na zelenem pasu mesta! Po drugi strani pa … dejstvo je, da se mesto pac mora siriti in da je v tem primeru gotovo bolje nacrtovati bolj celostno in v vecjem obsegu, kot pa razdrobljeno z raznimi doli in gaji.

Zdaj mi je zal, da nisem prisostvovala delavnicam. Soseska je bila vsekakor predstavljena kot sanjska: nacrtovana s posluhom za pesce in kolesarje, taka, v kateri so vkljucene vse starostne skupine, kjer vsak, ki zeli, dobi svoj vrticek, na katere so Britanci bojda cisto nori, itd.

Ceprav priznam, da je bila predstavitev zelo prepricljiva, me skrbi gostota poselitve. V koncni fazi je Murray, kot je Duany poudaril v prvem stavku svoje predstavitve, investitor, ki zeli s projektom seveda zasluziti. V debati po predstavitvi so se pojavljali tudi komentarji, zakaj graditi na kmetijskih zemljiscih (oz. greenfield), ce je pa toliko opuscenih industrijskih zemljisc, ki bi jih lahko izkoristili za prenovo oz. spremembo namembnosti. Duanyev odgovor: v primeru Garden District se investitor vsaj trudi vkljuciti javnosti, medtem ko ostale investitorje javnost prav malo zanima. Dvojna zalost – za tak odgovor in za dejstvo, da je to resnica.