Ugani kraj
29 januar, 2011
Vprasanje za milijon dolarjev se navezuje na spodnje fotografije: Kdo ugane, v kateri drzavi (ali pa vsaj na kateri celini!) se nahajajo krajinsko-arhitekturne ureditve na fotografijah? Hm… bo treba klic v sili? Predlagam klic na pomoc nekoga, ki zna odgovoriti na vprasanje, kako v danasnjem zglobaliziranem svetu prepoznati tiste znacilnosti, ki naredijo nek kraj edinstven …
Uporaba RSS Feed omogoca, da smo na tekocem z razno raznimi novicami. Sama sem narocena na nekaj spletnih strani, ki objavljajo fotografije novih sodobnih krajinsko-arhitekturnih ureditev. Pred nekaj leti bi pogled na zgornje fotografije (ki naj bi bili primeri dobrega oblikovanja) iz mene spravil kaksen vzdih obcudovanja, zadnje case pa ob njih obcutim samo navelicanost.
Tukaj ne gre za kritiko vsebine – kako prostor v resnici deluje oz. na kaksne nacine ga ljudje uporabljajo, je nemogoce oceniti na podlagi nekaj fotografij. Gre predvsem za kritiko oblikovanja – igranja z geometrijskimi vzorci sem se navelicala, pa naj bo se tako dovrseno in uporaba materialov se tako skladna. Problem se pojavlja predvsem pri urejanju urbanih odprtih povrsin, kjer oblikovalskih izhodisc ni mogoce iskati v morfologiji. Ali je prostor za krajinskega arhitekta res samo list papirja – oziroma, v sodobnem casu – prazna povrsina v abstraktnem okolju Autocada, v kateri preizkusa svoje vescine v uporabi barv, oblik in tekstur?
Igranje z geometrijskimi vzorci je seveda mozno, vendar v nekem drugem kontekstu. Kadar je prostor brez namembnosti in pravzaprav vzet iz okolice. V tem primeru deluje kot slika v 3D-ju. Nekaj takih zadev je nanizala Marta Schwartz in njen “gojenec” Ken Smith, ki je s plasticnimi drevesi vrta na strehi MoMe sel se dlje. Vendar ta dela nimajo veze s krajinsko arhitekturo.
Ali se ne bi bilo treba raje vprasati, kaj je mogoce narediti s popolnoma ravno povrsino, da bo postala zanimiv, uporaben in estetski park, trg ali pokopalisce? Namembnost prostora je seveda osnova (in s tega stalisca prostori na fotografijah mogoce delujejo popolnoma korektno), tisto, kar pa jaz pogresam, je navezava na lokalni prostor – njegovo zgodovino, kulturo. Genius loci? V zgornjih ureditvah ga gotovo ni zaznati.
Zanimivo, genius loci, ki naj bi bil eden od osnovnih principov v krajinski-arhitekturnem oblikovanju, po drugi strani svoje mesto dobiva na neki drugi ravni, to je pri oblikovanju politik.
Ali to pomeni, da bo treba oblikovalcem zapovedati, naj zacutijo prostor?
Zgornje fotografije so posnetki sodobnih krajinsko-arhitekturnih ureditev z: Madzarske, Nemcije, Nizozemske, Avstralije, Spanije, Nizozemske, Spanije, Avstrije, Japonske, Italije, Izraela in Kanade.












30 januar, 2011 at 12:42 popoldan
Good point. Oblikovanje naj bi izhajalo iz prilagajanja okolju in ljudem, ne pa iz dizajnerjevega EGA, ki je ravno trenutno ujet v geometričnih krogih, ali pa v kakem drugem formalističnemu stilu. Bi pa vseeno rekel, da je na prvem mestu funkcija. Če zadeva funkcinira in se ljudje dobro počutijo, let it be. Navsezadnje so celotne kulture nastale zaradi specifičnih potreb in želja ljudi, ki jih že dolgo ni več. Potrebe so se spremenile, tudi oblikovanje se mora temu prilagoditi. Ne sme se zanemarit staro kulturo, slepo slediti ji pa tudi ne.
30 januar, 2011 at 10:10 popoldan
Se strinjam, da mora biti funkcija na prvem mestu – kot sem napisala, o tem samo na podlagi fotografij ne morem soditi. Vse ureditve v resnici mogoce prav fajn funkcionirajo.
Ce teoretiziram, na podlagi nekih sprejetih principov oblikovanja urbanih prostorov, potem vecini manjka drobne strukturiranosti, vec igranja z odprtimi in zaprtimi prostori itd. Tudi kamnite klopi (razen poleti) niso prevec prijetne za sedenje. Hm.. mogoce sem pa trenutno samo prevec pod vtisom Gehlovih nazorov