Vsi uspesni, vsi dolgocasni

Razmisljam, da je danes postala uspesnost tako vsakdanja, da je ze dolgocasna. Resno! Vse manj je ljudi, ki bi totalno zavozili to ali ono stvar, posledicno nimajo tisti, ki takim ljudem navadno pomagajo, nic za delati. Ze ce pomislim na mnozico socialnih delavcev, ki opravljajo te naloge, kaj sele vseh ostalih v tem kolesju pomagacev!

Dandanes ni vec tezko uspeti. S pridnostjo v soli in kasneje v sluzbi, z optimizmom in z nekaj komunikacijskimi sposobnostmi se clovek lahko prebije povsod. V blagostanju druzbe, v kakrsni trenutno zivimo, je to mogoce z resnicno ne prehudimi napori.

Uspesnost ni vec zabavna. Kadar poslusam o uspehih tega ali onega, ob tem ne obcutim nobenega obcudovanja ali veselja, se zavisti ne. Samo kimam in se dolgocasim. Ce je uspeh zagotovljen ali vsaj pricakovan, ni vec vznemirjenja.

Bojim se, da to vodi navzdol. Ko ni vec izzivov, kaj drugega cloveku preostane, kot pripraviti svet do tega, da na novo postavi vrednote in s tem tudi nove izzive. Sigurna sem, da spremembe bodo. Velike, pa zalostne.

Druge moznosti ne vidim. Cloveku je dolgcas najhujse obcutje. Ker prinasa praznino. Zato bomo raje trpeli, in zaceli znova, in dosegali nove cilje. Svet, ki smo ga zakomplicirali, bo postal znova enostaven, in kompliciranje se bo zacelo znova.

Le kaj se bo takrat dogajalo v Afriki?

Nazaj

Ah ja, res je ze skrajni cas, da malce obnovim tale blog. Vreme mi je naklonjeno – mrzel veter in oblacnost nista po mojem okusu. Je pa cudovito spet videti lani zamujeno jesen. Ugotovila sem, da vsekakor potrebujem zivljenje z letnimi casi. Sploh kadar v mojem zivljenu ni osebnih sprememb.

Rumena

 

Letos svet vidim rumeno. Oziroma ne – moram se popraviti – v svetu vidim tisto, kar je rumeno. Sijoce, cisto in v velikih ploskvah rumeno. Barva, ki mi nikoli ni bila posebno pri srcu, zdaj lovi moje poglede in v meni sproza pozitivne obcutke glede zivljenja, bivanja in sveta nasploh. 

Rumene nikoli nisem pretirano marala, ker se mi je zdela presvetla in vsiljiva in je zato zasencila druge barve. Malo pa tudi zato, ker jo (vsaj v evropskem, izvor pa je menda v krscanskem svetu) na splosno povezujemo z zavistjo, ki je pac neka negativna lastnost in se ji zato izogibamo. Me pa zanima, kaksne bi bile preference ljudi, ce na njih ne bi vplivale vnaprej pojasnjene povezave barv z obcutki oziroma lastnostmi ljudmi. Seveda so med posameznimi kulturmi razlike v tolmacenju pomena barv, na netu pa sem pobrala tole zanimivost (sicer ne vem, za katero kulturo naj bi to veljalo): v preteklosti naj bi zenske nosile rumene trakove kot znak upanja za moze, ki so se vracali iz bitke. Tako naj bi se rumena se danes uporabljala kot pozdrav prihoda ljubljenih oseb. 

Prav hecno, da mi tudi Coldplay sicer niso ravno pri srcu, ampak na tem mestu ne morem mimo njihove “Yellow”:) :

Takole ob koncu 08

Po zelo intenzivnem letu sem spet doma, z ne prav razburljivo nalogo za leto 2009 – koncanjem diplome.

To je moja osebna zelja za 09. Ostalim pa zelim eno super dobro novo leto. In upam na vec strpnosti ter upostevanja custev, misli in dejanj drugih.

Florida skozi moje oci

Po dveh mesecih v ZDA sem popolnoma prepricana, da to ni kraj, kjer bi si zelela ziveti. No, vsaj Florida ne.

Tako se zivi na Floridi: med tednom se dela, med vikendi se gleda tekme (ameriski nogomet), pije pivo, lezi na plazi in zura. In nakupuje.

Vsekakor to ni zivljenje po moji meri.

Pogresam kulturo – gledaliske in baletne predstave, koncerte, razstave, muzeje… Tega v Fort Lauderdalu ne najdes. Tako mi preostaja samo branje knjig in obcasno ogled kaksnega bolj kvalitetnega filma.

Ce so Americani znani po pretiravanju, se s tem lahko popolnoma strinjam. Glasni v pogovoru, navdusenju, razocaranju, jezi. Vedno imajo veliko za povedati, ampak so to v glavnem neumnosti. Predvsem jim manjka tankocutnosti.

Seveda se lahko to obravnava kot zelo stereotipno gledanje, ampak za vsaj nekoliksno potrditev lahko navedem dogodek, ki se mi je pripetil pred kaksnimi tremi tedni.

Neko nedeljsko popoldne sem se odlocila obiskati galerijo moderne umetnosti (edino umetnisko ustanovo v Ft. Lauderdaleu). V pritlicju je bila zacasna razstava, ki me je navdusila in mi dala nekoliko upanja v tukajsnjo umetnost. Potem sem se namenila v prvo nadstropje, kjer je stalna razstava. Nekaj del Andyja Warhola in njegovih sodobnikov, potem pa velik delez slik Williama Glackensa. Njegova dela so sicer dokaj kvalitetna, vsekakor pa ne dosegajo kvalitete del evropskih umetnikov (Renoir, Degas, Manet…), po katerih se je zgledoval. Sicer pa moja kritika ni predmet tega pisanja. Kar me je takrat razkurilo, sta bili dve zenski srednjih let, ki sta uleteli v prvo nadstropje, ze od dalec vzklikali: “How gorgeous! Magnificent!” in svoje navdusenje stopnjevali s z vsaj dvajsetimi laskalnimi pridevniki umetniku, katerega dela sta si pogledali kar med hitro hojo. Beganje po sobanah in glasno vzklikanje obcudovalnih besed ter “wanabe” poznavanje tehnike in stila sta mi pokvarili obisk. Druga stvar, ki me je presenetila, je bila, da nista dobili niti opozorila varuhov razstave.

Dogodek je potrdil moje stereotipe o Americanih. Pa da ne bom samo simfala; nekaj ljudi, ki sem jih spoznala, je super in smo postali pravi prijatelji. So pa to ljudje, ki razmisljajo zelo “evropsko”. Pa karkoli ze to pomeni…

Ob takem razmisljanju se sprasujem, ce nisem (tudi) sama patrioticna. :/