Uaaau arhitektura!

Ja, tocno tako! Ob prevladi raznih prepotenciranih steklenjakov, neboticnikov, kockastih fasad in razdrobljenih kubusov, ki se dvigajo kot gobe po dezju po vsem svetu in katerih sem ze cez in cez navelicana, mi je ena spet resnicno vsec. Koncno arhitektura, pri kateri lahko recem: “Uau, to je to!”

Knjiznica na prostem v Magdeburgu (Nemcija) je preobrazba degradirane parcele, ki ne seka iz prostora, ampak na prefinjen nacin zdruzuje okoliski odprti prostor, komunikacijo z lokalnim prebivalstvom in lastno arhitekturno idejo, ujeto v domiselno simboliko.

Vec pa na ArchDaily.

Dober dan, temota

Danes smo premaknili uro na zimski cas. Tokrat nisem pozabila.

New York, New York

Zadnje potovanje pred odhodom je bilo mesto, ki je bilo pravzaprav edino, ki sem ga zelela videti v casu mojega bivanja v ZDA. New York. Za Zahvalni dan.

S cimro sve tja prispeli v cetrtek zvecer, v petek pa se je zacel t.i. “black friday” (crni petek). Crni zato, ker naj bi na ta dan zaradi spustov cen (razprodaj) trgovci splavali iz rdecih stevilk. No, trgovin sva se na ta dan na dalec izognili in se samo cudili drenjajoci mnozici, ki se je prerivala in praskala za kose oblacil. Kasneje sem prebrala, da je bil nekdo dobesedno pohojen do smrti. Zalostno, neumno in brez potrebe.

Od mesta sem pricakovala vec. Mogoce je za moje majckeno razocaranje kriv letni cas (sonce in toplota vedno vse polepsata:)), veliko pa toliko besed o tem mestu! In slik. In filmov. Clovek si vedno zapomni samo lepe stvari. Ne pa senc, umazanih ulic, podgan, brezdomcev, vrst ljudi pred vsako trgovino, lokalom in znamenitostjo in cudakov na vsakem vogalu.  Eno med najdrazjimi mesti v ZDA cloveka seznani tudi s tem.

Vsekakor je bil pa uzitek obiskati Momo in Guggenheim in se po dolgem casu spet nauziti nekoliko umetnosti.

Vse ostalo pa po turisticno. Mesto je preveliko zame. Ce tam ne zivis, ga imas po petih dneh zadosti. Vsa akcija, norost in neonske luci cloveka izcrpajo. In potrebno se je vrniti na Florido, uzivati zadnje “ameriske” dni.

Spet dogaja

Preteklih nekaj tednov je bilo precej pestrih.

Zadnje dni oktobra smo s tremi cimrami prezivele v San Franciscu, mestu, ki me je doslej od celotnih ZDA najbolj prevzelo. Ima sarm, temu ne morem oporekati. Se vedno se cuti duh sedemdesetih, ceprav so trenutno popularna osemdeseta. V oblacenju, glasbi, stilu zivljenja.

Pa se… videli smo hribe!! Po ravni Floridi je bila to prava osvezitev. In ponovno biti v gozdu (“Red Woods”), ki ima poleg najvisjih dreves se poseben vonj.

Nekaj dni po prihodu smo praznovali Halloween, ki je poleg tega prikladno padel na petek. Neuradni zur so organizirali v firmi – zuralo se je v petih razlicnih hisah, v eni za drugo, peljali smo se pa v ogromni prikolici:)

Naslednja dva dneva pa Jonathan Dickinson State Park in Everglades s familijo. In koncno sem videla aligatorje!

Vreme se je spet (po nenadni ohladitvi, ki nas je doletela, ko smo se vrnili iz San Francisca) ogrelo, da je lezanje na plazi prav prijetno.

Slikice za utrinke:

Nasa hisa

Glede na to, da v njej stanujem ze skoraj dva meseca, je torej skrajni cas, da pokazem tudi kaksne slikice nasega zacasnega doma:)

Pa se nekaj slikic z zadnjega izleta do Key Westa (in najjuznejse tocke ZDA – 90 milj do Kube):