Ne, ne gre za Mannov roman, ampak za prihodnost Benetk. Zanimiv clanek v Spiegelu z razlicnih perspektiv prikazuje, kaj se lahko zgodi, ko se globalni tokovi ljudi zgrnejo na zelo majhen prostor. Vredno branja!

Death in Venice: An Italian Idyll Fights for Its Very Survival

Zimska podoba Highlands na spodnjih fotkah, poletna pa upam da sledi cez nekaj mesecev!

Uporaba RSS Feed omogoca, da smo na tekocem z razno raznimi novicami. Sama sem narocena na nekaj spletnih strani, ki objavljajo fotografije novih sodobnih krajinsko-arhitekturnih ureditev. Pred nekaj leti bi pogled na zgornje fotografije (ki naj bi bili primeri dobrega oblikovanja) iz mene spravil kaksen vzdih obcudovanja, zadnje case pa ob njih obcutim samo navelicanost.

Tukaj ne gre za kritiko vsebine – kako prostor v resnici deluje oz. na kaksne nacine ga ljudje uporabljajo, je nemogoce oceniti na podlagi nekaj fotografij. Gre predvsem za kritiko oblikovanja – igranja z geometrijskimi vzorci sem se navelicala, pa naj bo se tako dovrseno in uporaba materialov se tako skladna. Problem se pojavlja predvsem pri urejanju urbanih odprtih povrsin, kjer oblikovalskih izhodisc ni mogoce iskati v morfologiji. Ali je prostor za krajinskega arhitekta res samo list papirja – oziroma, v sodobnem casu – prazna povrsina v abstraktnem okolju Autocada, v kateri preizkusa svoje vescine v uporabi barv, oblik in tekstur?

Igranje z geometrijskimi vzorci je seveda mozno, vendar v nekem drugem kontekstu. Kadar je prostor brez namembnosti in pravzaprav vzet iz okolice. V tem primeru deluje kot slika v 3D-ju. Nekaj takih zadev je nanizala Marta Schwartz in njen “gojenec” Ken Smith, ki je s plasticnimi drevesi vrta na strehi MoMe sel se dlje. Vendar ta dela nimajo veze s krajinsko arhitekturo.

Ali se ne bi bilo treba raje vprasati, kaj je mogoce narediti s popolnoma ravno povrsino, da bo postala zanimiv, uporaben in estetski park, trg ali pokopalisce? Namembnost prostora je seveda osnova (in s tega stalisca prostori na fotografijah mogoce delujejo popolnoma korektno), tisto, kar pa jaz pogresam, je navezava na lokalni prostor – njegovo zgodovino, kulturo. Genius loci? V zgornjih ureditvah ga gotovo ni zaznati.

Zanimivo, genius loci, ki naj bi bil eden od osnovnih principov v krajinski-arhitekturnem oblikovanju, po drugi strani svoje mesto dobiva na neki drugi ravni, to je pri oblikovanju politik.

Ali to pomeni, da bo treba oblikovalcem zapovedati, naj zacutijo prostor?

Zgornje fotografije so posnetki sodobnih krajinsko-arhitekturnih ureditev z: Madzarske, Nemcije, Nizozemske, Avstralije, Spanije, Nizozemske, Spanije, Avstrije, Japonske, Italije, Izraela in Kanade.

Knjiga, ki je navdihnila mojo izbiro poklica, in drobci skrivnostnosti, raztreseni po Edinburghu. Nekaj za vse cute. Nekaj oprijemljivega – mali skriti vrt za kovano ograjo, in nekaj, kar ostane v mislih kot carovnija.

Carovnija, ki pod neobicajno debelino snezne odeje caka na pomlad, ko bo spet lahko vzklila.

The Illusionist (Carodej, po nase?) je animirani film, ki preprosto in povsem relano zgodbo prikaze brez besed, a s cudovito grafiko, polno intime in melanholije. Plus dogajanje je postavljeno v Edinburgh.  ;)

Jaz sem bila povsem navdusena. Priporocam.