Ja, tocno tako! Ob prevladi raznih prepotenciranih steklenjakov, neboticnikov, kockastih fasad in razdrobljenih kubusov, ki se dvigajo kot gobe po dezju po vsem svetu in katerih sem ze cez in cez navelicana, mi je ena spet resnicno vsec. Koncno arhitektura, pri kateri lahko recem: “Uau, to je to!”

Knjiznica na prostem v Magdeburgu (Nemcija) je preobrazba degradirane parcele, ki ne seka iz prostora, ampak na prefinjen nacin zdruzuje okoliski odprti prostor, komunikacijo z lokalnim prebivalstvom in lastno arhitekturno idejo, ujeto v domiselno simboliko.

Vec pa na ArchDaily.

Danes smo premaknili uro na zimski cas. Tokrat nisem pozabila.

Razmisljam, da je danes postala uspesnost tako vsakdanja, da je ze dolgocasna. Resno! Vse manj je ljudi, ki bi totalno zavozili to ali ono stvar, posledicno nimajo tisti, ki takim ljudem navadno pomagajo, nic za delati. Ze ce pomislim na mnozico socialnih delavcev, ki opravljajo te naloge, kaj sele vseh ostalih v tem kolesju pomagacev!

Dandanes ni vec tezko uspeti. S pridnostjo v soli in kasneje v sluzbi, z optimizmom in z nekaj komunikacijskimi sposobnostmi se clovek lahko prebije povsod. V blagostanju druzbe, v kakrsni trenutno zivimo, je to mogoce z resnicno ne prehudimi napori.

Uspesnost ni vec zabavna. Kadar poslusam o uspehih tega ali onega, ob tem ne obcutim nobenega obcudovanja ali veselja, se zavisti ne. Samo kimam in se dolgocasim. Ce je uspeh zagotovljen ali vsaj pricakovan, ni vec vznemirjenja.

Bojim se, da to vodi navzdol. Ko ni vec izzivov, kaj drugega cloveku preostane, kot pripraviti svet do tega, da na novo postavi vrednote in s tem tudi nove izzive. Sigurna sem, da spremembe bodo. Velike, pa zalostne.

Druge moznosti ne vidim. Cloveku je dolgcas najhujse obcutje. Ker prinasa praznino. Zato bomo raje trpeli, in zaceli znova, in dosegali nove cilje. Svet, ki smo ga zakomplicirali, bo postal znova enostaven, in kompliciranje se bo zacelo znova.

Le kaj se bo takrat dogajalo v Afriki?

… je ze toliko napisanega, da se clovek izgubi v poplavi informacij. Mogoce me je zato pritegnilo nekaj narisanega, in ne napisanega. Cudoviti akvareli, ki jih je v Bangladesu napravil Jamie Hewlett, odkrivajo negativne posledice klimatskih sprememb v Bangladesu, kjer se zaradi topljenja ledu v Himalaji dviguje nivo vode in prihaja do katastrofalnih poplav.

Nastali akvareli so primer, kako lahko vsak posameznik na vseh podrocjih delovanja (v tem primeru umetnosti) doprinese k boju proti klimatskih spremembam. Pa zaenkrat pustimo ob strani dejstvo, da let iz Anglije do Bangladesa ozracju doprinese priblizno toliko toplogrednih plinov kot uporaba avta v enem letu

Ah ja, res je ze skrajni cas, da malce obnovim tale blog. Vreme mi je naklonjeno – mrzel veter in oblacnost nista po mojem okusu. Je pa cudovito spet videti lani zamujeno jesen. Ugotovila sem, da vsekakor potrebujem zivljenje z letnimi casi. Sploh kadar v mojem zivljenu ni osebnih sprememb.