Koncal se je vrh v Kopenhagnu, koncala pa se je tudi skoraj enoletna odisejada moje diplome. Koncno sem clovek s poklicem, ceprav se ni cisto nic spremenilo.

Vse kaze, da je zdaj cudoviti cas za nove sklepe, tako globalne kot osebne. Ampak do konca leta dejmo se malo pocivati.

Po stirinajstih noro zivcnih in s kupom reci preobremenjenih dneh sem si danes privoscila knjizni sejem. Kljub temu, da je bil petek dopoldne in je zunaj dez vztrajno mocil preljubo Ljubljano, je bil Cankar nabasan z vse sorte bralci, ki so se gnetli med policami. Stvar ocitno postaja iz leta v leto bolj popularna. Kar naj bo! Take zadeve stoodstotno podpiram. Sama sem bolj na strani izposoje kot pa kupovanja knjig, vendar so me nizke cene tudi letos premamile v nakup dveh knjig. Strokovnih, tako da se lahko zgovarjam na veckratno uporabo.

Kar se tice leposlovja, se vedno mislim, da ga je brez veze kupovati. Kaj sele raznih bestsellerjev. Skoda dreves. Vse tovrstne knjige, ki jih imamo na druzinskih policah, sem sicer prebrala, vendar samo enkrat in od takrat sluzijo le kot drzalke prahu. Te knjige definitivno sodijo v knjiznico.

Imam nekaj leposlovnih knjig, ki sem jih sama kupila, priznam. Knjige, ki so me noro navdusile in sem jih pac kupila za duso. Zanje vem, da jih bom prebrala se nekajkrat.

Se pa z branjem ne bom hvalila, ker ga v zadnjem casu mocno zanemarjam. Racunalnik mi odzira minute (ure?), nekoc namenjene knjigam. Ampak se bom potrudila spet malo vec brati (hehe, novoletne zaobljube se blizajo). Vsi izgovori o pomanjkanju casa tukaj padejo. To dokazuje naslednja formula:

st. minut, namenjenih branju/dan = st. prebranih knjig/leto

Razlaga pa tukaj.

Kaksno minutko ali dve na dan bom pa ze nasla.

Ja, tocno tako! Ob prevladi raznih prepotenciranih steklenjakov, neboticnikov, kockastih fasad in razdrobljenih kubusov, ki se dvigajo kot gobe po dezju po vsem svetu in katerih sem ze cez in cez navelicana, mi je ena spet resnicno vsec. Koncno arhitektura, pri kateri lahko recem: “Uau, to je to!”

Knjiznica na prostem v Magdeburgu (Nemcija) je preobrazba degradirane parcele, ki ne seka iz prostora, ampak na prefinjen nacin zdruzuje okoliski odprti prostor, komunikacijo z lokalnim prebivalstvom in lastno arhitekturno idejo, ujeto v domiselno simboliko.

Vec pa na ArchDaily.

Danes smo premaknili uro na zimski cas. Tokrat nisem pozabila.

Razmisljam, da je danes postala uspesnost tako vsakdanja, da je ze dolgocasna. Resno! Vse manj je ljudi, ki bi totalno zavozili to ali ono stvar, posledicno nimajo tisti, ki takim ljudem navadno pomagajo, nic za delati. Ze ce pomislim na mnozico socialnih delavcev, ki opravljajo te naloge, kaj sele vseh ostalih v tem kolesju pomagacev!

Dandanes ni vec tezko uspeti. S pridnostjo v soli in kasneje v sluzbi, z optimizmom in z nekaj komunikacijskimi sposobnostmi se clovek lahko prebije povsod. V blagostanju druzbe, v kakrsni trenutno zivimo, je to mogoce z resnicno ne prehudimi napori.

Uspesnost ni vec zabavna. Kadar poslusam o uspehih tega ali onega, ob tem ne obcutim nobenega obcudovanja ali veselja, se zavisti ne. Samo kimam in se dolgocasim. Ce je uspeh zagotovljen ali vsaj pricakovan, ni vec vznemirjenja.

Bojim se, da to vodi navzdol. Ko ni vec izzivov, kaj drugega cloveku preostane, kot pripraviti svet do tega, da na novo postavi vrednote in s tem tudi nove izzive. Sigurna sem, da spremembe bodo. Velike, pa zalostne.

Druge moznosti ne vidim. Cloveku je dolgcas najhujse obcutje. Ker prinasa praznino. Zato bomo raje trpeli, in zaceli znova, in dosegali nove cilje. Svet, ki smo ga zakomplicirali, bo postal znova enostaven, in kompliciranje se bo zacelo znova.

Le kaj se bo takrat dogajalo v Afriki?